Kinetoskopski salon: Tally`s (1896) |
Zoetrop je mehanizem, ki je bil predhodnik animiranih oblik na filmu. Izumljen je bil leta 1834. Dajal je vtis stalnega gibanja (gledalec je spremljal serijo fotografij, ki so se hitro menjavale). Leta 1888 je Thomas Edison vložil patentno opozorilo za kinetoskop (menil je, da je kinetoskop za oko enako kot fonograf za uho). Edison in njegov sodelavec W. Laurie Dickson sta leta 1890 ustvarila praktično kamero. Kot medij sta uporabila celuloidni film, ki ga je leto prej izumil George Eastman, ustanovitelj podjetja Eastman Kodak. Leta 1892 sta Edison in Dickson zgradila praktično napravo za gledanje. Oseba je pogledala skozi projektor na vrhu škatli podobne omare, da bi videla osvetljeni film. Leta 1894 se je v New Yorku odprl kinetoskopski salon. Za ogled zaporedja gibanja, ki traja približno minuto, so morali gledalci odšteti en peni.
Kinetoskopski salon v New Yorku |
Kmalu so se kinetoskopski saloni odprli tudi drugje. Leta 1895 sta v Parizu brata Auguste in Louis Lumière (ki sta neodvisno razvila filmsko kamero), pokazala boljši način gledanja filma: namesto enega samega gledalca, ki gleda v škatlo, je lahko skupina ljudi gledala slike, ki so bile projicirane na zaslon. V Združenih državah je Edison kupil pravice do filmskega projektorja, ga preimenoval v Vitaskop in ga prikazal v New Yorku leta 1896. Ključni izum, ki je predvajal filme, daljše od nekaj minut, je prišel leta 1895 z izumom Woodwarda Lathama. Ta je zasnoval filmski projektor, ki je omogočal gledanje filmov daljših od le nekaj sekund.
Okoli 1900-ih je bila razvita in izpopolnjena osnovna tehnologija kamere in projektorja. Do leta 1910 je 35-milimetrski film, ki ga je uporabil Edison, postal mednarodni standard. Ker je takratni fotografski film potreboval veliko osvetlitve, je postal električni reflektor (ki je bil leta 1904 uveden za gledališča), pomemben del pri ustvarjanju filmov. Leta 1919 se je začela uporabljati veliko bolj intenzivna ogljikovodična svetilka. Večinoma pa so na snemanju še naprej uporabljali naravno razsvetljavo. Film je hitro postal priljubljen. Čeprav je veliko zgodnjih filmov vsebovalo pripovedovanje zgodbe, je Edwin S. Porterjev 12-minutni The Great Train Robbery (1903), pritegnil veliko pozornosti za svoj pripovedni slog.
Primer delovanja vitaskopa v kinodvorani |
Okoli leta 1905 so se začeli pojavljati nikelodeoni, pri katerih je bil film projiciran na zaslonu. Običajno so bile to dolge, ozke sobe, v katerih je lahko sedelo okoli sto ljudi. V Združenih državah Amerike je bilo leta 1910 okoli 10 milijonov nikelodeonov, ki so na teden predvajali vsebino približno 20 milijonom gledalcem. Filmi so se preselili v gledališča, kjer so bili pogosto del večjega zabavnega programa, ki je običajno vključeval vodvil. Filmi so bili kratki, ponavadi enokolesni (one-reelers), torej približno 15-minutni. Filmska hiša je skoraj vedno zagotavljala živo glasbeno spremljavo.
Okoli leta 1910, je (zlasti v Evropi) prišlo do premika proti tako imenovanim celovečernim filmom, ki so trajali eno uro ali več. V Združenih državah Amerike je to potezo pokazal D.W. Griffithov “Birth of a Nation” (1915). V tem desetletju se je Hollywood uveljavil kot središče ustvarjanja filmov. Filmska podjetja so želela biti tam zaradi podnebja, poceni zemlje in pomanjkanja sindikatov. V dobi tihih filmov je bilo izvažanje filmov v druge države razmeroma enostavno, ameriška filmska industrija pa je v tujini ustanovila distribucijske pisarne. Konec desetletja je bila peta največja industrija v Združenih državah (imeli so približno 20.000 filmskih hiš). V Evropi je nekaj držav (med njimi Francija, Anglija, Nemčija, Danska in Švedska) zelo zgodaj vzpostavilo močno nacionalno filmsko industrijo, Francija pa je imela najvplivnejšo filmsko industrijo do prve svetovne vojne. Vojna je drastično ovirala evropski film, Hollywood pa je postopoma vzpostavil prevlado po celem svetu.
Pomemben tehnični napredek je bil razvoj zvočnih filmov. Leta 1923 je Lee De Forest demonstriral proces zvoka na filmu, pri katerem je bil zvok optično sneman na filmskem traku. Pri izdelavi filma so bile spremembe širine zvoka zajete kot variacije v sivi ravni na filmskem traku. V predvajanju je svetloba, ki sije skozi zvokovno sled na fotocelico, ustvarila električni signal, ki je bil poslan zvočniku. Hollywood pa je pokazal le malo zanimanja, delno zato, ker je bilo že več propadlih poskusov pri sinhronizaciji zvoka s filmi. Leta 1924 je Western Electric predstavil sistem zvoka na disku, ki je uporabil isti električni motor za delovanje projektorja in fonografa, tako da je bilo lažje vzdrževati sinhronizacijo. Studio Warner Brothers je prevzel sistem Western Electric, ki ga je uporabil leta 1926 z Don Juanom (v katerem se ni govorilo, ampak se je glasba sinhronizirala z akcijo), leta 1927 pa z The Jazz Singer (ki je imel poleg sinhronizirane glasbe tudi nekaj sekvenc dialoga). Oba sta bila uspešna – Jazz Singer v tolikšni meri, da so drugi studii želeli hitro ustvariti svoje zvočne filme. Tehnologija, katero so uporabili, je bila sistem zvoka na filmu, ki je nastala zahvaljujoč delu podjetja General Electric in nemških razvijalcev Tri-Ergon sistema. Ker je bila pretvorba v zvočne filme draga in ker so bili zvočni filmi dražji, so glavni hollywoodski studii povečali svojo tržno moč v Združenih državah.
Film Becky sharp (1935) |
Disneyjeva risanka Three Little Pigs (1933) |
Zvočni filmi so pomagali konkurentom v tujini, vendar so se tržili glede na jezik. Pred letom 1920, so bili filmi pogosto posneti v 16-ih sličicah na sekundo. Pri tej stopnji je bilo opaziti utripanje slike, zato je bilo uporabljeno ime “Flicks for movies”. Hitrost okvirjev se je povečala okoli leta 1920, vendar je bilo veliko variabilnosti, dokler niso zvočni filmi prinesli standardizirane stopnje 24-sličic na sekundo. Filmi so privabili vse družbene razrede, filmski posel pa se je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1939 je povprečna tedenska prisotnost ogleda filmov v Združenih državah znašala 85 milijonov, kar je enako dvema tretjinama prebivalstva države. Ker so studii imeli dober prihodek, niso želeli vlagati v nove tehnologije, vendar je v desetletju kljub temu prišlo do večjega napredka. En primer je globoko-fokusirana kinematografija. Intenzivnejša razsvetljava (iz močnih ogljikovih luči), je omogočila kinematografom, da zmanjšajo odprtino, s čimer se je povečala globina polja. Prispevale so tudi bolj občutljive filmske zaloge in novi premazi leč, ki so omogočile večje prehajanje svetlobe skozi lečo. Še en tehnični napredek je bil sinhronizacija, pri kateri je bil prvotni zvočni posnetek nadomeščen s posnetkom v drugem jeziku. Večini občinstva je bilo to veliko bolj všeč kot uporaba podnapisov. Sinhronizacija se je začela leta 1932 in je hollywoodskim studijem pomagala povrniti čezmorsko občinstvo, ki so ga izgubili s prihodom zvočnih filmov. Tretji tehnični napredek iz tridesetih let prejšnjega stoletja je bila večja uporaba barve, ki jo je prvi uporabil Disney za risanke (v zgodnjih 1930), kot so Flowers and Trees in Three Little Pigs. Barva je bila zelo uspešna pri animiranem filmu Sneguljčica in sedem palčkov (leta 1937) ter v filmih Becky Sharp leta 1935 in Gone with the Wind leta 1939. Ti filmi so bili posneti v tribarvnem postopku, v katerem je bila akcija posneta hkrati na treh trakovih filma. Kamera, ki uporablja delilnik žarka in barvne filtre, je posnela tri področja spektra: rdeče, zelene in modre, na ločenih filmskih trakovih. V laboratoriju pa je bil na podlagi tega ustvarjen samo en poln barvni film. Zaradi stroškov pa barvni filmi do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja še niso postali stalni. V Združenih državah Amerike, tako kot v številnih drugih državah, se je udeležba v ogledovanju filmov povišala med drugo svetovno vojno, kmalu po vojni pa je dosegla vrh. Filme so boljše snemali in mešali zvok, leta 1940 pa je Disneyjeva Fantasia uvedla stereo zvok za filme.
Proces modrega zaslona, ki se je uporabljal za prikazovanje podobe osebe ena čez drugo na ločeno ozadje, se je prvič uporabil v filmu Thief of Bagdad (1940). V poznih 40. letih prejšnjega stoletja so pogosto snemali na lokacijah, saj so imeli prenosne vire energije, ki so bili narejeni prav s tem namenom. Leta 1948 je “najpomembnejša odločitev”, s katero se je filmska industrija neuspešno pritožila vse do Vrhovnega sodišča Združenih držav, končala vertikalno integracijo filmskega poslovanja. Studii so bili zdaj prisiljeni ločiti delovanje kinematografov od proizvodnje in distribucije. To pravilo je končalo omejevalne pogodbe z igralci. V Evropi je filmska industrija v obdobju med vojnama v večini držav dobro uspevala. Francoska in britanska kinematografija je dosegla mednarodni uspeh v tridesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko so v istem obdobju totalitarni režimi Nemčije, Italije in Sovjetske zveze kinematografijo največkrat uporabljali kot propagandni medij. Na Japonskem so zaradi kulturnih in finančnih razlogov tihe filme snemali še v 1930-ih.