Nanook s severa (ang; Nanook of the north) je bil prvi dokumentarni film, prvi etnografski film, pa tudi prvi umetniški film. Pisanje o Nanooku je neločljivo povezano s podobo njenega režiserja Roberta J. Flahertyja. Ob imenu Flaherty se pojavlja prepoznavna aura: poznan je kot oče dokumentarne in etnografske kinematografije, kot odličen pripovedovalec, humanitarnega značaja in kot prvi samostojni umetnik, ki ni bil podvržen Hollywoodskim negativnim vplivom. Za razliko od drugih filmskih ustvarjalcev avtohtonih ljudstev, je trdil, da nikoli ni izkoristil svojih subjektov (osebi, ki jih je uporabil v svojih delih), kar nekako tudi potrjuje njegova izjava; Najprej sem bil raziskovalec, potem sem bil umetnik. Nanook s severa je tudi artefakat popularne kulture. Ko je leta 1922 podjetje Pathe izdal dokumentarni film in poskrbel za distribucijo v Združenih državah in Evropi, je do takrat že ustvaril občinstvo »lačno« po ogledu filma in ljudstva Inuitov kot nekakšne simpatične in primitivne ljudi. Pisatelj Joseph E. Senungetuk je povzel ta stereotip: “ljudje brez tehnologije, brez kulture, brez inteligence, ki živijo v iglujih, in so v najboljšem primeru nekakšna poenostavljena arktična bitja. Ob svojem izidu je bil Nanook izjemno priljubljen po vsem svetu. Ustvaril je, kot jo je imenoval etnografski filmar Asen Balikci »Nanookmanio«. Številni pisatelji in kritiki so mnenja, da je Nanook kot vrhunec etnografskega filma dobe d`or med leti 1922 in 1932. Še danes pa velja Nanook kot predmet preučevanja na številnih srednješolskih in univerzitetnih predmetih antropologije in etnografskega filma.
Nanook se je premierno predvajal v kinu oziroma gledališču Kapitol 11. junija leta 1922. Kapitol se je nahajal v središču New Yorka na 51 ulici in Broadwaya v bližini Times Squara. S svojimi 5.300 sedeži je bila med največjimi kinodvoranami v Združenih državah in je bila klasificirana kot kinodvorana višje kakovosti.
Nanook s severa je bil posnet med leti 1920-1921 v Port Harrisonu, Severni Quebec. Bil je prvi uspešen dokumentarec, ki je bil kdaj posnet in uspešno izdan, postal pa je merilo za etnografski film. Robert Flaherty je predstavil zahodnemu svetu povsem neznano kulturo. Eno leto je živel in dokumentiral življenje eskima (Inuit) Nanooka eskima in njegovo družine. Opisuje trgovanje, lov, ribolov in selitve skupine, ki se komajda dotakne industrijske tehnologije.
| Inuiti pri izgradnji igluja |
Z uporabo aBell & Howell kamere, prenosne mehanizacije za razvoj in tisk ter nekaj svetlobnih teles je Flaherty med letoma 1914 in 1915 dokumentiral in posnel veliko število ur življenje Inuitov. Do leta 1916 je imel Flaherty dovolj posnetkov, da je začel preizkusne projekcije, ki so ustvarile prvotno navdušenje. Vendar pa je leta 1916 Flaherty spustil cigareto na prvotni negativ posnetkov, ki so bili zaradi nitratov zelo vnetljivi. V tej nezgodi je izgubil približno 30.000 čevljov (dobrih 9 kilometrov) filma. Prvo snemanje je bilo tako povsem uničeno, Flaherty pa se je odločil, da se bo vrnil in ponovno posnel film. Sprejel je odločitev, da tokrat ne bo snemal življenja Inuitov kot nekakšen potovalni dokumentarni film ampak se bo osredotočil zgolj na eno družino Inuitov in se tako približal razumevanju in doživljanju nepoznanega ljudstva. Od nesreče so minila štiri leta preden se je Flaherty ponovno vrnil, saj je ves ta čas zbiral finančna sredstva za film, ki jih je tudi uspešno zbral po tem, ko mu je Francosko podjetje Revillion Freres postalo glavni financer filma. Novo, drugo snemanje je potekalo od avgusta 1920 do avgusta 1921. Flaherty je za film izbral svojega glavnega junaka slavnega lovca plemena Itivimuit po imenu Allakariallak. Sodelovanje z Inuiti je bilo ključnega pomena za samo uspešnost filma, saj ne da so bili Inuiti objekti filma, ampak so postali tudi njegova filmska ekipa (nekateri Inuiti pa naj bi poznali delovanje kamere celo bolje od Flahertya).
| Nanook pri lovu s sulico, ki jo je v resnici zamenjal za učinkovitejše strelno orožje |
Osnovna razlika med fikcijskimi pripovedmi in dokumentarnim filmom naj bi bila, da je ena ustvarjena iz domišljije, druga pa je dokumentacija resničnih dogodkov. Če pa se vrnemo k prvemu dokumentarnemu filmu, Robertua J. Flahertyju Nanook s severa , vidimo, da je bila linija med resničnostjo in fikcijo zelo tanka, tako kot je tudi danes pri dokumentarnem filmu.
Nanook s severa je požel uspeh, ko je izšel leta 1922, Nanook pa je postal priljubljeni glavni junak celotnega filma. Takratno občinstvo ni poznalo severnih ljudstev. Flaherty je kot prvotni raziskovalec in pionir dokumentiral in prikazal v filmu način življenja, ki je izginil in je bil nepoznan. V filmu prikazuje trdoživega Inuita Nanooka, ki lovi s sulico, za prevoz uporablja kajak, menja blago z belci, dokumentiral je kako z ženo in otroci gradi iglu in se pripravlja na zaslužen spanec. Dokumentarni film prikazuje toliko samozadostnosti kot tudi nekakšne naivnosti oziroma lahko govorimo tudi o primitivnosti Nanooka. Vsi te prikazi znotraj filma pa so nekako ustvarili idejo o življenju Eskimov v popularni kulturni Zahodnega sveta.
Flaherty ni bil usposobljen kot filmski ustvarjalec, na hitro se je priučil kar se je lahko o fotografiji. Ko je delal na severu za Kanadsko pacifiško železnico, se je odločil, da bo posnel nekaj posnetkov Severa. Svoje prvotne posnetke je ponesreči uničil, kar se je izkazalo za nekakšno srečo, saj je v drugem poskusu ustvaril dokumentarni film, ki ga danes priznavamo kot klasično obliko dokumentarnega filma. Predhodno je bila ideja, da pripovedovalec zajeme celotno kulturo, Flaherty pa je se je osredotočil le na enega človeka kot glavnega junaka zgodbe in s tem vstopa v neznani svet. V tej zgodbi najdemo linijo med fikcijo in resničnostjo, ki je nekako nejasna. Nanookovo pravo ime je bilo Allakariallak in čeprav je bil lovec, je s svojim plemenom že dolgo nazaj zamenjal svoje kopje za veliko bolj učinkovito pištolo. Flaherty je želel zastopati življenje Iunita pred evropskim vplivom, in Allakariallak je za namen uspešne zgodbe igral, ne samo, ko je uporabil kopje pri lovu ampak tudi, da ne prepozna naprave, ki se ji reče gramofon, ženska, ki je bila prikazana v filmu kot njegova žena pa v resnici ni bila njegova žena.
| V filmu prikazana Nanookova žena in otrok, ki v resnici nista bila del njegove prave družine |
Meja med fikcijo in resničnostjo je zaradi tega premaknjena, saj je Nanook v resnici obstajal, vendar po drugim imenom, njegovo ljudstvo je uporabljalo kopijo za lov, vendar nekoč in ne takrat, ko so jih snemali. So pa pri lovu uporabljali kopje in posneli resnični lov pri katerem so lovili divje živali in jih tudi uspešno ujeli, kar je ustvarilo določeno mero avtentičnosti življenja Inuitov. Moderne naprave in nove tehnologije so bile resnično za Eskime neznanka, vendar so gramofon že videli. Flaherty je želel poustvariti življenje Eskimov in svojega glavnega junaka Nanooka, s tem, da je prikazal in predstavil življenje Eskimov, hkrati pa uporabil elemente fikcije za boljšo zgodbo. Pri tem je doživel Flaherty največ kritik pri zaključku svoje zgodbe, ko je pretiraval in povedal zgodbo, da je Nanook umrl od lakote na ledu dve leti po zaključenem snemanju, ko je v resnici umrl v svojem domu od tuberkuloze. Zamisel, da za namene dokumentarnega filma »zgradimo« živi habitat, ki ga lahko med snemanjem nadziramo živi še danes v dokumentarnih filmih, ki zajemajo naravo in ljudi. Te igrajo svojo različico zgodbe, da bi povedali določeno vrsto pripovedi in je osnova za vse današnje resničnostne oddaje. Flaherty je sprejel odločitev in premaknil mejo dolgočasne resnice, da bi prišel do drugačne »bistvene« resnice. Ali je bolje, da verjamemo, da je Nanook umrl na ledu, žrtev hudega, realnega preživetja na ledu, ali je bolje, da poznamo resnico, da je umrl v svojem domu zaradi tuberkuloze ? Zaradi dodane fikcije je bil dokumentarni film tako uspešen in si ga je ogledalo veliko ljudi, hkrati pa so spoznali življenje Inuitov, ki je bilo v velikem delu tudi prikazano dokaj realno. Ali bi bilo bolje, da bi Flaherty ustvaril dolgočasni dokumentarni film, ki bi ga videli redki in za njega nebi bilo zanimanja, Zahodni svet pa nebi spoznal fascinantnega ljudstva, ki je še danes prisotno v naši popularni kulturi. S tem vprašanjem se še danes soočajo vsi ustvarjalci dokumentarnih filmov, in večina njih še vedno sledi Flahertyevim smernicam pripovedovanja zgodbe z uporabno resničnosti in fikcije.