051 603 956 info@filmskivlak.si

Lumierov prihod vlaka na postajo

Decembra 1895 sta brata Lumière poskrbela za predstavo, ki je spremenila način kako ljudje gledamo filma.. V temni sobi v Grand Caféju v Parizu, se je občinstvo pogovarjalo, potem pa sta glasen zvok in nepremikajoča se slika na velikem zaslonu osvetlila prostor. Za trenutek je morda kdo pomislil na Monetov “Prihod Normandskega vlaka, postaja Saint-Lazare” in se znašel ujet v občudovanje industrializiranega sveta. Pariz že dolgo ni bil tihi kraj, preganjal ga je zvok rezgetajočih konjev in ropotanje množic na trgu. Življenje je postalo en glasen mehanski kaos. Ročica za zagon projektorja je bila kot piščalka, ki napoveduje prihajanje vozila.

Izsek iz filma Prihod vlaka v La Ciotat

Vendar je potem Monetova slika prenehala biti nepremična in v domišljiji publike je postala resničnost. Po nekaj sekundah se je zdelo, da se vlak približuje občinstvu, upočasnjuje, ampak se ne ustavi. Vtisu, da se je Grand Café v trenutku spremenil v železniško postajo, kjer bi bil vsak ujet v edinstvenih nadrealističnih sanjah, se ni bilo možno upreti. Legenda pravi, da so gledalci bežali iz stavbe, ostali so prestrašeno kričali in celo tisti zadržani so premaknili svoje leve rame, da bi se izognili trku vlaka. Britanski dopisnik je o tej izkušnji govoril leta 1896: »V daljavi je nekaj dima, potem se vidi motor iz ekspresa, v nekaj sekundah pa vlak pride tako hitro, da se, tako kot večina ljudi v sprednjih vrstah, premikam na sedežu in razmišljam o nesrečah v železniškem prometu.

Prihod vlaka v La Ciotat se je izkazal kot nepozabno doživetje za zgodnje občinstvo. Ni le to, da je bila njihova reakcija naivna, temveč je ta film ustvaril “estetsko presenečenje, v katerem izpolnitev človeške radovednosti povzroča izbruhe reakcije. Ključ uspeha Lumièra je v sestavi okvirja. Pravokotni posnetki so bili takrat nemogoči (razen če bi bil operater kamere samomorilen), medtem ko bi se vzporedni posnetek ustavil pri reproduciranju gibanja, z le malo učinka na občinstvo. Pojav vlaka na diagonalni liniji pa je prinesel tako občutek identifikacije z vidika potnikov v La Ciotatu, kot tudi ustvaril iluzijo o resničnem vozilu, ki je bilo vedno večje in je veličastno vstopilo v življenja gledalcev. Zato ljudje v občinstvu niso bili vključeni le kot pasivni potniki, ampak so bili povabljeni, da se aktivno vključijo v navdušenje, da strastno reagirajo in doživljajo nekaj povsem novega.

Moderna občinstva so že dolgo navajena, da se vlak približuje zaslonu; vemo tudi to, kako je občutiti sedenje na stezah in opazovati, kako se nam vlak približuje, vendar je pri prvem gledanju Lumièrovega filma še vedno nekaj presenečenja. Ena razlaga je lahko ta, da nezavedno poskušamo ponoviti senzacije, ki jih je doživela prvotna publika. Kot da nam film ponuja redko možnost, da doživimo življenje, ki se je zgodilo več kot stoletje nazaj.

Ta 50-sekundni nemi film prikazuje vstop vlaka s parno lokomotivo v železniško postajo La Ciotat, to je železniška postaja francoskega obmorskega mesta La Ciotat. Tako kot večina zgodnjih Lumièrovih filmov sestoji iz enotnega, neurejenega pogleda, ki ponazarja vidik vsakdanjega življenja. Opaziti ni nobenega očitnega namernega gibanja kamere, film pa je sestavljen iz enega neprekinjenega posnetka v realnem času. Ta 50-sekundni film je posnet v La Ciotatu v Bouches-du-Rhônu v Franciji. Film je bil posnet s kamero za gibljivo sliko, ki je vsestranski fotoaparat, ki služi tudi kot tiskalnik in filmski projektor. Kot pri vseh zgodnjih Lumièrovih filmih, je bil tudi ta film izdelan v 35-milimetrskem formatu z razmerjem 1.33: 1.

Ta film je zanimiv, ker vsebuje prvi primer mnogih (zdaj običajnih) tehnik: kot kamere, dolg posnetek, srednji posnetek, bližnji in prisilen pogled.

Iz filmov bratov Lumière je razvidno, da sta vedela, kakšen bo bil učinek njune postavitve kamere. Kamero so postavili na platformo, da bi dramatično povečali velikost prihajajočega vlaka. Vlak prihaja iz oddaljenega mesta in se približuje gledalcu, ter končno prečka spodnji rob zaslona.

Pomemben vidik filma je, da ponazarja uporabo dolgega posnetka za določitev prizorišča filma, ki mu sledi srednji posnetek, nato pa posnetek od blizu. Ker je kamera statična za celoten film, učinek teh različnih “posnetkov” doseže le gibanje subjekta samega. Kljub temu so tu različne vrste posnetkov jasno prikazane, kasneje pa so filmski ustvarjalci premikali svoje kamere, da bi dosegli take posnetke.